Omemba: Natalija Milovanović

»Brez sinergije vseh teh jezikov, s katerimi živim, ni moje poezije.«

»To je nekaj, kar vsi poznamo, a nihče ni prebral.«

»Iztoka Mlakarja je treba poslušati, ko bere Desetega brata.«

»Delo je rezultat, kot bi rekel Jurčič sam, izjemne ‘ženialnosti’, delavnosti in študioznosti.«

»Po eni strani je to skrajno učeno delo, v katerem pokaže, da ima [Petrarka] vse klasike v malem prstu, po drugi strani pa se sprašuje, kaj ga zadržuje, da kljub vsemu branju in obvladovanju visoke kulture ne zna biti srečen.«

»Glede na to, da se na svetovni ravni in ravni Slovenije pogoji za kulturo zelo spreminjajo, ne samo materialni pogoji, predvsem to, da se naša življenja in svet s prihodom umetne inteligence spreminjajo … Slovenci nismo več narod, ki si prizadeva zgolj za lastno državo in se mora kultura zaradi državotvornosti marsikateri temi odreči.«

»Eden od osrednjih problemov je časovnica sprejemanja.«

»Vsi se zavedamo, da je kultura pomemben element nacionalne identitete in so te institucije osrednje.«

»Torej priložnost, da razmislimo, kaj se dogaja s slovensko kulturo.«

»Na vseh področjih vlada negotovost in da je kultura v bistvu gospodarska panoga.«

»Pesničina jedka, inovativna poetika postavi na krhka tla na videz še tako absolutna in nepremakljiva dejstva.«

»To je poezija, ki s svojo izrazito poetično močjo sama spodmika tla predsodkom, vnaprejšnjim sodbam, dušečim kalupom in predvsem slepi samozaverovanosti na mikro in makro ravni.«

»Morda se lahko površnemu bralcu ob kakšnem verzu zazdi, da gre kdaj le za posrečeno besedno igro, največkrat temelječo na zabavnem sopostavljanju dveh sorodnih, značajsko pa relativno različnih jezikov in jezikovnih ozadij.«

»Pesničino pisavo zmeraj krasi neizbrisna osebna nota.«

»Pesem relativizira vsak pojem / na katerega se lahko pomisli / tudi pojem vsak // a včasih ji mogoče le / uspe zares ujeti nekaj // tedaj se z vrha ulije tok / ob ukrotitvi jezika in / hribolazec globoko zadiha.«

»Mili, materi, materinščini«

»To je zelo intimna zbirka. Zato so tudi izbrisana vsa imena, vsi kraji, vsi določni pojmi, čas ... V pesniškem kodu, kot ga ima, bi jo namreč preobremenili in jo naredili zasebno. Povzema trenutke, ki jih v takšni ali drugačni obliki doživlja vsak mlad človek. Premišljevanje, kje živeti, zdaj, ko je vse možno in vse odprto; dolžnost, da moraš oditi, ali dolžnost, da moraš ostati, ta odločitev se mi zdi zelo kompleksna, pomembna.«

»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«

»Devet zgodb v zbirki se ukvarja z odnosi, ki se tkejo skozi čas in prostor, včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče. (...) To so zgodbe o srečanjih, ki se zgodijo samo enkrat, a nas zaznamujejo in določajo, pa o srečanjih, ki nas zasledujejo, čeprav si želimo, da bi se zgodila samo enkrat. Pa tudi o srečanjih, za katera smo mislili, da se ne bodo zgodila, a so se izkazala ravno za tisto, kar smo najbolj potrebovali.«

»Kordežev smeli prvenec z epskim zamahom in brez olepšav prikazuje fresko nekega časa ‒ mogoče našega, mogoče vzporednega ‒, ki ga zaznamuje prevrednotenje vrednot. V umetnosti se prastari ideali mešajo z njeno instrumentalizacijo in sestopom v družbo, v družbi pa se reakcionarne težnje mešajo z grožnjo radikalne svobode.«